Čas je hecna stvar. Ali ga je premalo, ali  ga je preveč. Pri meni je večinoma tako, da ga je vedno premalo. Če se najde obdobje, ko mi ga “ostaja” si ga hitro zapolnim z novimi projekti. Ko tako razmišljam, še nikoli nisem bila v situaciji, ko sem imela ravno prav časa :).  Vsakdo ima na svojem dnevnem urniku nekaj stalnih nalog, poleg katerih se na urniku gnetejo tudi dodatne – ki so odvisne od tega kaj trenutno počnemo. Če pomislim da bi bila nezaposlena mama in gospodinja že sedaj vem, da vseeno ne bi imela časa za v miru prebrat knjigo. Sezname, kaj vse je še potrebno postoriti doma sem že zdavnaj nehala pisati. So pač postali predolgi in je na listu zmanjkalo prostora za nove naloge. V službi si še vedno pišem sezname, le da si pišem sezname pomembnih stvari, nepomembnih pa ne – saj že samo ime pove da verjetno vseeno niso tako pomembne :). Ko si zaposlena mama se seznam nalog še poveča, vendar pa če pomislim sem tudi ko še nisem bila mama in še nisem bila zaposlena imela dneve tako nabasane da sem včasih komaj zvozila teden. Se pa ko si mama naučiš postavljati prioritete. In današnja v tem lepem sončnem vremenu, ki se baje za nekaj časa poslavlja, je vsaj ena ura zunanje igre s sinčkom. Delo, ki ne bo dokončano do prihoda sinčka iz vrtca bo pač počakalo na sončni zahod!